Sem namreč JAZ…kot vsi edinstvena in neponovljiva…skupek hobijev…učenja iz napak…pa še to so le oznake, ki pa jih itak ne maram.., saj označujejo le kaj v
življenju počnemo, kako zgledamo in ne…kdo smo..

In če zanemarim etiketiranje…potem sem…2 krat mamica in prav tolikokrat (zaenkrat, sem pa vedno v pričakovanju novih lepih novic) babica (ali, kot me je opisal moj nekdanji profesor, ki je po mojem klicu na šolo čez par desetletij, ko je bil že ravnatelj…vprašal, s kom govori, pa sem mu rekla, da je nemogoče, da bi se po tolikem času spomnil, če mu povem ime in priimek.., pa je rekel, naj poskusim in tako rečem: »IRENA KOŽUH«. Njegov odgovor je bil:«Aha.., torej tista skravžlana »tagobčna« blondinka, z belo šminko (op.vazelin, ki me je spremljal vsaj 3 desetletja))«.., pa mi je verjetno prvič zmanjkalo besed (no, če izvzamem kakšna vprašanja pri kemiji npr.)..

Tako da…ja tudi to sem. Še vedno.., le da moja blont barva zadnja leta vleče malce na moderno sivkasti odtenek…razloga ne ve nihče…haha… Vedno sem bila optimistična in zdrava oseba.., potem pa so naenkrat v moje življenje stopili zdravstveni izzivi, ki so med drugim poskrbeli, da sem se postavila v prvo vrsto, če že ne prav na prvo mesto…

…Tako sem se pred časom preselila na obalo.., kjer se na sprehod odpravim najprej peš.., nato s supom po morski gladini. Že od marca leta 2014 neprekinjeno plavam v morju.., kar utrjuje moje zdravje in krepi občutek, da se vse da, če se hoče…

…Ne maram predalčkov in etiket, ki mi jih dajo včasih, ko slišijo ali vidijo, da ne uživam mesa, belih stvari (sladkor, sol, moka, mleko in izdelki), konzervansov ipd. »hrane«, ki mi je zastrupila telo, do katerega sem se desetletja obnašala, kot da je kanta za smeti.., saj nisem to, kar ali česa ne jem.., kajti vsak ima kaj česar na jedilniku ne mara.., kajne..?

…Sem pa človek narave…in uživam v vsem »naravnem«.., v tišini na obali cež zimo, ko mi družbo delajo le šum morja, veter, galebi, ribe, občasno celo delfini…in moja štirinožna posvojenka Belina, ter sosedova Maca, ki je odvisna od mojega hranjenja, ko na obali ni lastnikov..

Ogromno hodim bosa, nabiram, kar nudi narava in za kar prosi telo, kuham marmelade brez sladkorja, ustvarjam presne sladice (k sreči se vedno najdejo testiranci za moje »kar tako« recepte), če se le da…si poskušam življenje polepšati z drobnimi »grehi«..:)

…Nekateri me čudno gledajo, ker ne dam veliko na mnenja drugih…temveč končno živim…živim svoje življenje…po svojih merilih in občutkih.., čeprav sem mnenja, da bi morali vsi tako.., a žal…večina to spozna…ko se upre telo ali pa zdravnik pove kakšno latinsko besedo, ki pa…v prvi fazi…ne pomeni nič dobrega..:(

K sreči se vedno izkaže.., da je to le opomin, da nismo na pravi poti in priložnost za novo in boljše življenje..:)

…In k temu…želim povabiti tudi Vas starše…s katerimi nas poveže življenje.., v dobro njih in naših najmlajših..:)…kajti…

…Moje največje veselje so otroci…najsi gre za moje, za njihove ali za številne »posvojene«, s katerimi si krajšamo urice na Igrarijah.., otroci na katere gledam, kot na svoje vnuke…:)

Za kaj več…pa boste žal morali na naše Igrarije…da si boste ustvarili svoje in edino pravo mnenje, ki šteje…saj »imajo vsake oči svojega malarja«..:)

…Sem pa prosila tudi naše stranke, da napišejo nekaj besed, kako me vidijo oni…in rekli so tole: Link